Svensk ordbok 2009, webbversion
kultje
[
kul
`
tje
el.
kul
`
tçe
]
substantiv
~n
kultj·en
●
kuling
åld.
meteorol.
sjö.
sedan 1693
av nederl.
koeltje
med samma betydelse, till
koel
’sval; kall’; jfr
kuling